šuši te gleda

Medtem ko sem razmišljala, da bi morda bilo pametno, zaradi katastrofalnega treskanja med nevihto, izklopiti vse naprave, mi je skurilo ruter. Kabla za net nimam v sobo … ergo, nov ruter.

Mojster, ki me je obveščal o tem, če je modem tudi skurilo, je tak “mojster”, da mu nič ne verjamem.

Pozitivna stran? Sem na dvodnevnih počitnicah pri fotru, kar pomeni, da dobim nov ruter, đabe. Mimogrede, a gre kdo v nedeljo zvečer/ ponedeljek zjutraj iz Štajerske proti Ljubljani? S seboj bom imela le torbico, majhen nahrbtnik (manjši od torbice!) in računalnik (ker Fjodorčka pa ne puščamo samega).

Ahhh in v bližnji prihodnosti me čaka kratka in jedrnata debata z gospodom inšpektorjem (s tistim, ki je mojega fotra obveščal o vseh mojih pizdarijah med osnovno in srednjo šolo). Mess with me and you’re going down. Bwahahaha

Tisto o paniki včeraj … emmm, me je zgrabila. Zjutraj, ko sem hotela ponoviti stvari … pa nisem mogla. Sem imela ful dela v kopalnici. No, to je bil višek moje nervoze … evah!

Sicer pa sem se med tem, ko se mi ni dalo učiti, naučila za več kot pozitivno. Moja zmedenost me je kakopak oropala kakšnega bolj konkretnega rezultata, a to se še da zvišat.

Zdaj? Zdaj počakam do noči, ko me fotr pobere na poti z dopusta in grem za cela 2 dni domov. Polupčkat nečake (ki mi morajo pokazati še spričevala), spat v veliko posteljo, na pir ali deset … In napizdit fotra okrog njegovega obnašanja, kadar je spoštovana zraven. Poln kufer imam(o) tega. Če se že vtikajo v moje življenje, naj se vsaj zakrat, ko jih rabim!

Jutri imam izpit, pa se mi ne ljubiiiiiiiii učit.

Računalnik je prepoln virusev, tipkovnica pa je že tako svinjska, da si moram oprati roke po vsakem stiku z njo. No ja, pa nekatere tipke ne primejo, ker je bohvekaj pod njimi. Jaaaaaaaa, za vikend ga sesam in glancam s prontom + krpico iz mikrovlaken.

Jem očitno enkrat na teden in takrat pojem vse, kar spada pod hrano in mi prekriža pot. Mislim, da bi po dolgem času lahko zaužila kaj rdečega mesa.

Sem najbolj bleda temnolaska z najbolj belimi nogami, takoj za Ireno Sireno.

Moja zmedenost, panika in posledična površnost me bosta pokopali. “Šuši vi ne zaserjete naloge generalno, vi znate najtežje primere, pri najlažjih pa mi predstavite vse vrste možnih napak” - I know, I’m special. Gospa profesor je sestavila že toliko testov za mene, da me bo počasi v rit sunla. (Še mal, pa bi ji rekla, da bo najbrž njen najsrečnejši dan, ko me bo zadnjič videla na izpitu - teta je namreč na hece)

Uuuuuuu, druga profesorca je danes dobila največji nasmešek na obrazu, ko sem se prikazala na govorilnih urah. Sva si vzele kar 15 minut za debato.

Jaaaa no, sej se grem zdaj naprej učit. Zadnje čase me sploh več ne grabi panika pred izpiti, mogoče kakšno minuto po začetku izpita, prej pa ga bluzim. No, saj še samo en izpit.

Stopila sem v dvigalo, se naslonila na steno, pogledala v špegl, strop in globoko izdihnila. Sosed iz 13. nadstropja pa v smeh! Potem pa jaz tudi. Ker: kaj je tako hudo?

Odgovor na to vprašanje je predolg. Spet se je vse zakompliciralo. Dobila sem možnost rešitve, jaz pa … sem cel dan kuhala, pospravljala, debatirala o fi-ju, tipografiji, paradi ponosa, potem sem pomivala, malo zacmihala. Nekaj časa sem držala mamo v naročju, ji odpirala dlani in jih masirala, jemala meso iz njenega krožnika, nekaj časa nemo strmela v mizo in stiskala ustnice.

Potem, ko sem zaklenila vrata, oprala lase, po koži drsela z magnolijami in skadila še 150 čik danes, sem se ulegla na posteljo … zdaj pa ne morem več ustati. Hrbet ne dovoli.

Ugotovitev? Če bi se malo manj sekirala, ne bi imela pokvarjenega želodca in hrbet bi 100x manj bolel. In stvari bi potekale bolj gladko in nič več ne bi bila tragedija. Še podočnjaki bi viseli z mene v neki normalni meri. No ja, vsaj zato imam novo rešitev - kila pudra v prahu! (kadar se slučajno spomnim, da bi lahko uporabljala ličila, kadar zapustim bajto)

P.S.: I want my boobs back! On the other hand - mogoče mi bodo predlanske kopalke prav.

My little heart of stone just became sooooooo soft.

Sta mi dve bejbiki odšli, ena čez ocean, druga pa samo par tečnih ur vožnje iz Slovenije. Jaz ostajam v Ljubljani. Zaenkrat. Odločanje o dopustu pride enkrat, ko se mi bo dalo. Trenutno je v načrtu samo to, da me Johnny pelje na morje (pa še to sem ga morala napizdit, da sem mu povedala, da sem takrat načeloma v gorah in da sva se zmenila, da pride na obisk), da prespim kakšne 3 dni, čim prej popravim korpus in se čoham po riti.

prekinitev: novice iz San Francisca. In potem spet malo solzic. Sreče.

Sicer pa sem trenutno doma in … čakam. Nimam pojma, kaj se bo zgodilo. Najbrž bom resno nekoga za uhe vlekla čez Ljubljano. Iz potencirane tečnobe, ker sem si pivo polila po telefonu, direkt med tipke. In ker sem plačala celo premoženje zaradi zamudnine v knjižnici. Sem gospodu z očitno ironijo v glasu rekla: “A samo toliko?” Čakam na rezultate zadnjega izpita … da se morebiti začnem pripravljat na ustnega. In da počasi na kup zberem vse zapiske za diplomske izpite.

In kadim … kot turek. V bistvu pa bi samo spala.

In ko vidim, koliko je ura, me spet pograbi jeza. In kaj naj naredim? Na goubc, pravim jaz.