State of homelessness
Objavil/a šuši 15.5. 2008 pod miks
since 1999.
Je blo najprej kreganje, kje bom doma. Potem je bilo dopovedovanje, da tisto ni moj dom. Ne glede na udobje, vonj po piškotih in navešenost sten z mojimi fotografijami in osovraženimi slikami izpod mojih, takrat še otroških, prstov. I wanted it to stay hidden!
Ker trganje na dvoje ni bilo dovolj, sem se pustila raztragti na troje. Takrat sem se odpovedala dopovedovanju. Takrat sem samo zakričala, da se je vse končalo. In ko se je končalo, sem odšla. Z eno potovalko in solzami v očeh. Direkt …iz čolna v mraz. In kaj človek sploh rabi, razen ene malhe stvari, postelje in vode?
A lot! Vsaj jaz …
Potem pa se zgodi: the pretender got my heart. Nič, še vedno počasi gradim svojo kamnito hiško z rdečo streho in velikimi okni. Z dvema stopnicama pred vrati in vrtom rož. Rumenih, rdečih, vijoličnih…travniških rož. Brez ograje, ker je ne rabim, in s tlakovano potko, ki vodi do vhoda. Ker je toliko lepše živeti v sanjah.
In ker res ne vem … Kaj me čaka jutri.
Babe nesamozavestne
Objavil/a šuši 15.5. 2008 pod dobro počutje, KULInarika, Mislim..., miks
Mislim, življenje z menoj je prav zanimivo. Vsak dan znova se presenetim 
Komaj konec semestra sva s someščanko in dolgoletno prijateljico (ki ve vse dirty little secrets about me) ugotovili, da imava ob četrtkih čas za skupno kosilo. In zdaj se dobivama. Ampak to sploh v bistvu ni važno (razen tistega o dirty little secrets), bolj je pomembno to, da je gospodična po treh letih samska. In en mal zafrustrirana.
In zdaj je moja naloga, da jo pretepem in spravim do tega, da se bo zavedala, da je dobra baba (samo je res). Poleg tega, da sva totalno različni, imava različen okus in istega človeka popolnoma drugače oceniva. Ok, razen en tip nama je bil obema simpatičen…samo sem ga jaz kako leto kasneje (uradno) spoznala.
Zdaj na pomlad pa se prebujajo ptički pa metuljčki pa te zadeve…pa tudi lepi fantje so od nekod pogledali. Posledično pa moram jaz njo uvajat v spogledovanje (ko bi le sama zase znala kaj pametnega zrihtat). Ona pa bi se rada spet naučila in hkrati se nazaj drži. Pa sem ji rekla, naj se samo lepo nasmeji pa je to to (itak je brihtna punca, bi si je lahko vsak želel…še mene pripravi do tega, da začnem uporabljati glavo…in se sredi kosila poglabljam v politične debate 
). A ženšče levo, ko ji rečem, da jo tip opazuje, začne pizdit, da itak vsi mene zijajo. Sej jo imam rada iz dna srca…ampak bi jo z japonko po glavi sunla. Se mi je zdelo, da ji moram razložiti razliko med “girlfriend material” in…khm…”ti si za ožent, samo bi te raje dvakrat slabo poseksal material”. Naslednji teden, če bo še samska.
In to absolutno ni zdravo, da je nekdo tako nesamozavesten (pa vem, da na to ni vplivala zveza) in nesiguren vase. Pa še preskromna je. Poleg tega je pozabila, da obstaja vrste moških, ki se jim reče kripli. In je malo šokirana
Ah, take ljudi pač moraš met rad.
Kje je štrik?
Objavil/a šuši 14.5. 2008 pod depra
Zapreti (plinska celica, maybe?) bi bilo treba vse babnice, ki so v menopavzi ali čez. In višje sile prepričati, da nehajo srat po meni.
Po dolgem dnevu, sem napoti iz faksa sošolki rekla, da se razjočem, če v pekarni ne bo pizza bureka. Pa je menda samo pizza burek šel danes po načrtu.
Noge me bolijo, ker čevlji niso bili prijazni do mene. Ob odpiranju vode v plastenki sem fasala žulj na roki!!!!! (nežne moje roke) Službe NE MOREM sprejeti (no ja, lahko jo, če ne grem delat izpitov). Vsaj trikrat sem se danes vprašala kaj sploh delam na tem svetu. Babica se je sredi pločnika ustavila, da je preučila moje oprsje in potem z zgroženim tonom nekaj zapizdila. Zvočnik na telefonu se mi je odlepil. Utrujena sem prišla domov in so se pri sosedovih odločili, da bodo par lukenj zvrtali (v času poročil, seveda…sicer pa sem itak mislila malo zadremat).
IN KLJUB TEMU, sem danes naredila par dobrih del.
Prav fajn bi blo, če bi me zdaj kdo pocartal… 
P.S.: In računalnik se je sam od sebe izklopil, medtem ko sem imela odprt internet z nekimi stranmi, ki jih ŠE nisem dala med priljubljene in pa program v katerem delam slovar in bi ga naj po kratkem dremanju končala. Niti nočem pogledati, koliko sinočnjega mučenja se mi ni shranilo.
Koza
Objavil/a šuši 14.5. 2008 pod miks
To, da več kot očitno ne znam gledati na koledarček, sem ugotovila včeraj ob 23h, ko sem se cela nervozna in od enega pivca pijana premetavala po kopalnici. No ja, vsaj voda še ne teče v grlo tako intenzivno, kot bo naslednjih nekaj tednov. In ja, jaz sem tista, ki je namesto rahlo okajena, nervozna zato, ker je še toliko stvari treba urediti 
Trenutno pa se najbolj ukvarjam s tem, katere čevlje naj obujem za na sestanek. Ne rabim biti urejena (hvala bogu), samo novi čevlji so mi pol noge odtrgali. In nisem se še odločila, če grem peš, s kolesom ali reskiram življenje in grem na avtobus (št. 6!). Ker temu je treba prilagoditi sloje oblačil, namreč…in čevlje.
V glavnem, I want that job!
Gospa iz samotnega otoka
Objavil/a šuši 12.5. 2008 pod šuši goes shopping, kaj me jezi, miks
Jaz bi jo sicer po današnjem srečanju najraje poslala na Goli otok … ampak sem prijazna.
Nič hudega sluteča stojim v vrsti na blagajni v Muellerju, ko mi v torbici zazvoni telefon. Obrnem se malo stran in se javim. S kolegico sva po telefonu govorili kar nekaj časa, vrsta je bila itak dolga (kot zmeraj) in tema debate zahtevna. Medtem, ko sem skušala razložiti s čem imam težave pri vzpostavljanju baze v enem prevajalskem programu, se gospa pred menoj obrne in mi nekaj reče. Seveda jo zignoriram, ker sem mislila, da menda pa ja ni meni govorila, saj vidi, da govorim po telefonu. Pa sem se motila. Gospa je medtem, ko mi je kolegica razlagala postopek, še enkrat posegla v moj pogovor. Tokrat sem jo celo slišala. Spoštovano gospo je motilo, da govorim po telefonu. Rekla je, da ni prijetno, če ji nekdo govori na uho. Prijazno sem se nasmehnila, pokimala in obrnila v drugo stran. A gospa se je odločila, da bo spremljala celoten telefonski pogovor. Še enkrat me zmoti in pove, da ni prijetno, če jo nekdo govori na uho. Ker sem stala en meter za njo in bila obrnjena v drugo smer, poleg tega pa sem delala tisto, kar lahko počnem na vseh javnih površinah…sem jo malo pisano pogledala in naprej poslušala nasvet o vzpostavljanju baze. A gospa se je trdno odločila, da hoče slišati moj pogovor, ki je bil v zadnjih dveh minutah itak sestavljen samo iz mojih mhm-jev in aha-jev (no pa enkrat sem rekla, da sem tako naredila in da vem). Ponovno je posegla v moj pogovor, zato sem kolegici rekla, da jo kasneje pokličem, ker bi neka gospa izjemno rada govorila z menoj. A gospa naenkrat ni imela več ničesar za povedati.
In ravno v tistem trenutku je prišla na vrsto na blagajni. A glej ga zlomka. Ob pogledu na denarnico se je še enkrat spomnila, da me obvesti o tem, da ni prijetno, če ji nekdo govori na uho. Ker nisem več telefonirala in sem tudi stala v kulturni razdalji od nje (se pravi en meter, da ji ne gledam v denarnico), sem odvrnila le: “Je že v redu, gospa.” Verjemite mi, da je bilo to najboljše, kar sem lahko rekla, saj sem že bila dodobra razburjena. Gospa poravna račun, jaz stopim pred blagajno, a glej ga zlomka, ona se postavi ob mene. In še enkrat ponovi. Tokrat več nisem bila sposobna mirno reagirati, zato sem ostala tiho in se nasmehnila prodajalki.
Gospa pa se je trdno odločila, da bo vsaj nekomu otežila življenje, zato mi je povedala, da se ji posmehujem. Mislim, da sem še vsaj trikrat rekla: “V redu je, gospa.”A čarovnica stara ni nehala sikati. Poleg tega, da je gledala v mojo denarnico in račune, je čutila še nenavadno željo po tem, da me vzgoji. Ob njenem nenehnem sikanju sem postala že rahlo zaripla v obraz, ko je gospa iz ljubega ničesar (ker ji tudi odgovarjala več nisem), zahtevala, da pokličejo poslovodjo. Jaz pa sem plačala račun in se prijazno poslovila.
Smili se mi poslovodja, ki se je moral ukvarjati z njo.
Zdaj pa prosim, da mi obelodanite, kje piše, da v vrsti na blagajni ne smem govoriti po telefonu? Ali bi gospo motilo, tudi če bi s prijateljico stala za njo in govorila? Ali imam pravico, da jo pošljem v pm? Ker se mi res zdi, da gospa ni bila primerno socializirana.
Zahvala, ukaz, opozorilo
Objavil/a šuši 11.5. 2008 pod miks
Človek se nauči ceniti to kar ima, ko doživi grozote v različnih oblikah. No ja, jaz sem že sicer kar hvaležno bitje, samo premalokrat se zahvalim. Mislim sej se…z očmi, ko sproduciram nenaveličan/netečen/neutrujen pogled, skratka…tistega, ko mi iskrice skačejo po očeh in zraven kažem celo vrsto kvazi ravnih zob.
No, gre se za to, da sem danes zjutraj prišla do globoke ugotovitve: gradbeniki znajo boljše komunicirati kot diplomati (skratka, jaz že vem o čem se gre…in je v bistvu smešno…in težko razložiti…pa sej niti nočem razložiti). In ob tej ugotovitvi moram izkoristiti priložnost, da se zahvalim Nekomu…ker ne trosi neumnosti. Mislim, sej jih…samo se vsaj zaveda. Če pa se ne zave v prvem trenutku, pa to ugotovi po mojem pogledu. To cenim, majkemi. Ker nekaterim ne pomaga niti, ko jim ustno sporočim, da nisem amaterska zbirateljica klišejev in da je več kot en na stavek…odločno preveč. Sem se vsaj iz srca nasmejala. Zapisati bi si morala vse to.
Ampak najpomembnejši ukaz pa je naslednji: v sredo dopoldne držite pesti. In pošiljajte pozitivne misli, da bo vsaj enkrat nekaj dobrega padlo z neba. Ker imam počasi dovolj te driske, ki se tako veselo zliva name. Vsi negativci, ki se okrog mene guzite, pa se jepte (ko smo že ravno pri jepanju: sej bi se jaz tudi, če bi imela čas in prostor…in netežavne cikluse).
Ah in še en malo opozorilček…če rečem, da lahko grem na pijačo šele julija, mislim popolnoma resno. Tisti, ki me imajo radi, bodo že počakali name…za ostale pa mi dol visi tisto, česar nimam.
P.S.: mačka leta imam!
Ugotovitve tedna
Objavil/a šuši 10.5. 2008 pod funkymusic, Poškodba dneva, kaj me jezi, dobro počutje, miks
1.) So me vprašali, če sem res nehala verjeti v ljubezen. Potem pa sem sama sebe: Kdaj? Ali samo srečujem napačne moške? Ali samo ta pravi nočejo pristopiti? Kaj jaz vem…nimam časa trenutno. Niti volje. Poleg tega pa sem še pod stresom. Sicer pa verjamem, da obstaja ena velika, lepa, srečna ljubezen…Sem pač v fazi l’amour, pas pour moi (kot pravi gospa Sarkozy). Poje se mi: I just want a lover, I don’t need a friend…(ja, nalašč obrnjeni stavki).
2.) Vse zamudnine v življenju nekako plačaš. Trenutno plačujem z nihanjem razpoloženja, ko me med gledanjem v steno in razmišljanjem o francoskih pridevnikih, naenkrat zgrabi “zjokala se bom” feeling. A bi nekdo prosim fental ta nevrotično-psihotični del mojega notranjega jaza? Meni gre na živce.
3.) Definitivno teden glasbe. Novega odkrivanja pozabljenih pesmi. In obujanja spominov. Jap, nekoč so me vrgli v bazen, ko se je zadaj vrtel spodnji komad. Ko sem zvečer prišla domov v moških boksarkah in neznani kratki majici, z mokrimi lasmi, je fotr malo grdo gledal. Potem pa je bil vsega kriv bratec, ker sem bila na žurki z njim
3.) Kdo spi, kdo je, kdo diha, kdo bi to še namesto mene?
4.) Število izpitov v enem tednu se je povečalo na 9. Kaj pa je to 2 pisna izpita na dan? Saj še imajo ustne, ki jim sledijo isti ali naslednji dan. Šuši allmighty pa obvlada…aha! Kje prodajajo štrik po najnižji ceni?
5.) Neznanci me še vedno veselo pozdravljajo in Ljubljana je vsak dan bolj polna tujcev. S srcetom sva enkrat ugotavljala kaj imajo skupnega Italijani in golobi. Ogromno: nadležni so, derejo se, povsod jih je polno in večkrat na dan te prime, da bi jim v glavo vrgel granitno kocko.
6.) sovražim sentimentalnost in postajam sentimentalna. Za oči ven spraskat.
7.) človek se lahko zaposli za kar nekaj časa, če začne razmišljati o slovenski besedi gost. Kako tole besedico zapisati samostojno, da asociacija ne bi zbežala k samostalniku, ampak bi ostala pri pridevniku. Potem pa kakšna je razlika med zvezama “gost sok” in “gosti sok” in kaj o tem misli SSKJ. Še dobro, da sem med slovenščino v srednji šoli pošiljala ljubezenska pisma iz zadnje vrste v predzadnjo. Profesrica je med govorjenjem tako in tako pljuvala, krilila in zavijala z očmi.
8.) Resno ne posojam več stvari, ker jih nikoli ne dobim nazaj. Moram se v bližnji prihodnosti malo lotiti izterjav
9.) Tek v novih čeveljčkih ni priporočljiv! Za lepoto pa je bej treba trpeti. Obliži pa so postali nova obvezna oprema v moji torbici.
10.) Uniči se lahko tudi miška, ki jo zelo malo uporabljaš. Če jo enkrat na teden vržeš na tla, zabiješ v steno, podboje vrat…skratka ob vse, kar v stanovanju pač obstaja. Postavljam si vprašanje, če sem nasilna ali samo neizmerno nerodna.
Srečanje s preteklostjo
Objavil/a šuši 8.5. 2008 pod funkymusic, Poškodba dneva, depra
Ravno, ko sem razmišljala, če je res pametno, da sem šla po promenadi, kljub temu, da je bližje, sem naletela…na tisto, česar ne srečam rada. Sošolke iz srednje šole. (Zaimek v prejšnjem stavku ni naključna izbira)
Vljudnostno nasmihanje, vprašanja zadržana v grlu, odgovori, ki nikogar ne zanimajo. Mislim, da si niti dve minuti nisem zapomnila, o čem smo govorile. In…počutim se 10 let starejšo od njih. Čeprav sem v bistvu mlajša. Nekateri imamo pač neke cilje, na katerih skušamo delati in določene izkušnje. Damn people, life goes easy on you. Pa ravno danes sem imela lase počesane nazaj, kot jih je ena sošolka včasih nosila vsak dan (ampak narastek je pa treba nekako skriti!)…Ko se Murphy in nesreča spravita name, svojo delo vzameta čisto preveč resno.
No, sem se pa potem poglobila v knjigo o ljudskih pesmih v Reziji in nabasala na zapis prve kitice te pesmi:
Vedno sem imela rada pesmi, ki so šle ljudem okrog mene na živce…ker jih je tako fajn gledat, ko postajajo zaripli v obraz, meni pa se smeji.
Šepetam konjem
Objavil/a šuši 6.5. 2008 pod Poškodba dneva, kaj me jezi, Mislim..., depra, Aktualno
Bolj se trudim biti neopazna, bolj me nadlegujejo. Pa ne konji, ljudje (or something). A jim tečen fris, na pol zaprte zaspane oči in stay away attitude nič ne povejo?
Ob nečloveški uri sem namreč že maširala na faks. Danes bolj počasi, ker me modrica na bedri boli, ko se le-ta ob vsakem koraku zatrese (ne modrica, bedrca). Izvor modrice neznan (sum na mizo). Tale neprijetnost je začinjena še z razbolelo hrbtenico, oprsjem (prodam, če kdo rabi) in razgrajajočim PMS-om. V glavnem, ni razloga, da bi si kdo sploh želel navezati stik z menoj.
Ampak mene spremlja sreča. Ob taisti nečloveški uri sem pred blokom srečala dva simpatična mladeniča, ki sta se vračala iz žurke. Prijazno sta me pozdravila s kebapom in s koroškim naglasom povprašala, če gospodična gre v službo. Nisem vedela, če sem naj fouš za žuranje, ali naj jih tepem, ker nimam službe, pa bi prav prišla (no, tu pa tam jo imam).
Ostalih jutranjih dogodkov se ne spomnim.
Sem pa še čez dan marsikaj doživela. Izgubljeni Portugalec me je prosil za denar (kje je mene našel?), v Mali ulici je nek starejši gospod z duševnimi motnjami mimoidoče pošiljal v pm, med njimi tudi mene, pred RTV-jem mi je nekdo zažele dober većer gospođo (in še nekaj, ampak od šoka nisem slišala, pa itak se mi ni dalo govoriti), trgovka me je spraševala o moji mami in tem kar me je naučila, gospodje pred Kratchwillom so si vzeli čas, da so se odločili, da se strinjam z njimi, čeprav sem bila le nič hudega sluteča mimobežnica, in mi zaželeli dobar dan.
In na obrazu mi je pisalo: Ljudje, pustite me na miru, ker imam za seboj 12 ur napenjanja možganov, in sem v odmoru za kosilo komaj razumela, kaj piše na jedilnem listu. To sem izražala s trojnimi podočnjaki in tremi novimi mozolji. In prasko sredi brade, ker sem si postrigla nohtke in naenkrat ne znam več delati z rokami.
P.S.: Razlaga naslova. Večkrat mi je na misel prišla kolokacija konju jedan. In to, da sem tiha danes.
P.P.S.: Kdo mi do jutri napiše seminarsko?
EDIT: Dan mi je polepšalo dvojno srečanje z deklino!
Ugotovitve tedna
Objavil/a šuši 3.5. 2008 pod šuši goes shopping, kaj me jezi, dobro počutje, depra, miks
1.) moji hormoni so blazno poskočni
2.) kaj hudiča je to toleranca?
3.) doma me puščajo brez hrane, brez avta, brez kosmičev, brez sadja (ki se ga da olupit, ker imam poln kufer gledanja mandarin)
4.) moji nohtki so najlepši v zgodovini dolgih nohtov. In ja, vse lahko delam z njimi. Bi bila pa vesela taperverjevega rezalnika za čebulo 
5.) nečak me je prijazno postaral za 5 let in mi povedal, da ni nič čudnega, če mislijo, da sem njegova mamica…khm! Medtem, ko sem skušala fotra prepričat, da se preobuje, ker je zgledal ko en šiptar. In ja, sram me je z njim hodit po svetu, če tako izgleda. Ljudje sploh ne cenijo tega, da jim povem, ko grozno zgledajo.
6.) mama mi išče tipa. Pravi, da je spoznala indijca, ki živi v Bruslju in bi bil kot nalašč zame…star je okrog 40. Sicer pa mi zadnje čase priporoča vse kar je nad 30. Mlajši baje niso zame.
7.) pridobitve tedna: dvoje kavbojk, ista številka, pa so mi ene prevelike (kupljene v isti trgovini od iste firme).
8.) dneve začenjam z živčnimi zlomi, ker mi zamnjkuje časa (ker je tolk bolj fajn sedeti na kavici in misliti na nič) in ker me v enem tednu čaka 8 izpitov. Nisem se še odločila, če bom letos naredila ta letnik, ali bom še kako leto počakala. Po praznikih bo treba najprej v lekarno po tablete za živce, potem pa še nekaj za koncentracijo. Kot da bi celo leto gledala v luft!
9.) a je ful grdo, če bivšemu rečem, da se mi ne ljubi na pijačo z njim, ker imam pomembnejše zadeve v življenju, kot prenašanje njegovih butastih problemov s tem katere čevlje bo obul in kam bo letos šel na morje?
