Obstajam
Objavil/a šuši 18.11.2007 pod Mislim..., depra, dobro počutje, miks
Vedno znova sem čisto šokirana, ko ugotovim, da se nekaterih stvari ne da nadzorovati. Ok, saj v teoriji vem, da je življenje nepredvidljivo in te zadeve iz filmov, Oprah in dr. Phila. Ampak večinoma mi uspe, da pravilno sklepam.
In potem me najbolj jezi, ko me nekaj preseneti. In še bolj me jezi, da se ne morem odločiti, če je prijetno ali neprijetno. Ker se mi tokrat zdi, da jaz stojim za desnim ramenom in kukam čez. In da so tisti trenutki dobri, pristni, takšni kot so…potem ko pridem domov, pa nasmešek izgine, ker si želim, da bi bili ti trenutki daljši, pogostejši in intenzivnejši. In tako kot sem si nekoč želela, da bi me presenečalo, da bi me znalo presenetiti…sem sedaj vedno znova obupana, ker se mi zdi, da mi vajeti trga iz rok. In ne, nisem si še priznala, da sem control freak. Sem se pa sprijaznila, da sem mazohistka in odvisna od samodestrukcije.
In nikoli ti ne bom povedala, da sem si včeraj zaželela na kvadratke napisati, da si smotan. In da sem te videla, kako si me naslonil na zid tiste stare hiše in…. Čeprav vem, da bi prebral, če bi me v tistem trenutku pogledal v oči. Vedno vse veš, če me pogledaš v oči…in vsi ti trenutki se mi zdijo prekleto dolgi.
Sicer sem od nekdaj vedela, da imam srce…po mojem so to bolj vedeli drugi, kot jaz sama. Zdaj pa se kamniti obraz lušči. In spet me šokira, ko slišim svoj glasni smeh. In prihaja od globoko znotraj. In razum ne prevladuje. In lutke nočejo razumeti: “I just had to do this.” Ker je občutek, kot da odpreš tesno zapet gumb na ovratniku, ki te že zadnjih 100 let tišči.
Tisto jutro sem si prisegla, da ob tebi ne bom več mislila. Da bom vse prepustila usodi, tvojim rokam in tvojim ustnicam. In še zdaj čakam, da spregovoriš. Vedno ko spregovoriš ugotovim, da sem prepozno popustila.Bilo je zadnje jutro.
In potem je srce glasno udarilo, z razumom se je na smrt skregalo. Vsak od njiju me vleče v svojo stran…kje, še srce me vleče v več smeri. Ker včasih pa vseeno nasmešek ostane celo noč. To mi dajejo drugi, takrat tebe ni niti blizu. In takrat šele čutim, da diham. Takrat se zavem, kaj res rabim. Takrat vem katere napake lahko prezrem in katerih nikoli ne bom mogla.
Komentarji
Ni odziva na “Obstajam”
Komentirajte
