Izpod mojih nežnih prstkov
Objavil/a šuši 16.01.2008 pod Mislim..., miks
Včeraj, ko sem bila pri mojem najljubšem umetniku, sem se spet začela smejati, kako se je narava poigrala z nami. Moj bratec, visok, temen, nabildan tip izpod prstov s pogriženimi nohti spravlja tako čudovite oblike, črte in krivulje, ki se spremenijo v slike. Jaz pa v mojih (mamina definicija) nežnih, svetlih rokah z dolgimi prsti držim ‘šraufnciger’ in popravljam omarico.
Zadnjič, ko sem zlagala slike, ki mi jih je bratec podaril, in se spet spomnila, da jih je treba dati v okvirje, sem pomislila: kdaj pa je nazadnje kaj prišlo izpod mojih prstkov? Mislim, da je bilo v srednji šoli pri umetnosti zgodovini in da je bilo profesorju všeč. Kako vem, da je bilo profesorju všeč…ker so vsem profesorjem bila moja skropucala všeč. Meni pa so se zdela naravnost obupna (in to je v resnici edina prava definicija). Zato pa sem tudi nehala risati. Nekaj sem se še pri bratecu trudila, ker me je prosil, pa sem bila brez idej (in potem je rekel, da sem psihič). Kuli in zadnja stran zvezka, ali pa kar nekje vmes med snovjo, je še vedno moja najljubša tehnika.
Moram pa priznati, da se mi včasih prav zahoče…sesti pred list papirja in risati. In vedno, ko si ga pripravim, ga kar kmalu tudi pospravim nazaj. Ja, saj še svinjo narišem čisto shirano. Pa naj bo tako in naj ostane pri besedah. Tistih besedah v mojem zvezku, skritem nekje pod kupom listov iz hrama učenosti. Tako in tako sem se vedno trudila, da me ljudje ne bi razumeli in ne obratno.
In kot čistokrvni blogerski egotrip, grem spet strmeti v sliko izpod bratecovih rok, na kateri bi naj bila jaz. Moje oči vas pa ves čas opazujejo, brez skrbi 
Komentarji
16 odgovorov na “Izpod mojih nežnih prstkov”
Komentirajte
ne smeš znati risati, ker ni fer dobiti double jackpot (sposobnost pisanja IN risanja).
čeprav včasih res sede kaj ustvariti z rokami. jst grem takrat packat kolaže. in potem lepim in popam, da mi cela soba smrti po uhuju in spet razmišljam, kako to, da niso izumili nobenega uporabniku bolj prijaznega lepila. hm.
ah, ko bi vsaj kakega zares dobila
pa sej to, ker paše pacati. Potem pa otrokom hočem narisati mucko pa se mi začnejo v glavo smejati, To ni dobro za samozavest
Mislim, da smo vsi mel take profesorje v srednjih in osnovnih, k jim je blo po večini vse všeč, in potem so celo filizofijo nardil iz naših slik
Jst ne znam risat. Ampak me vseen včas prime, pa čečkam in načečkam kej. V zvezke ja 
[...] « Izpod mojih nežnih prstkov [...]
Talenta za risanje pa nisem imela nikoli
Zadnjič mi bratrančev sinček reče, da mu narišem vlak…jst pa 
je moral kr lepo k mamici, ker jst tega ne znam! 
jst ne znam risat nč druzga kt akte
narišem nago telo v taki in drugačni pozi, osenčm k strokovnjak in to je to. ne morm narisat ne miške ne pikapolonice ne stola, ne ograje, ne nč…sam akte 
pol pa vidš pogled kšnga profesorja k se sprehod mem moje mize jst pa na listu en tak velk ležeč ženski akt 
izrazi na obrazih so neprecenljivi. ne vejo a bi se drl name ker ne delam med poukom al bi kr gledal v sliko 
Zvita…sej zato pa pravim, da je moje mnenje edino pravilno
senorita…moji nečaki imajo dva umetnika na razpolago, res ne vem, zakaj pridejo ravno k meni. Sej pravim, to ni dobro za mojo samozavest. Pač narišem debilno ribo in mačko, ki je podobna kosilnici
Nika…no, vidiš. Jaz ne znam ne aktov, ne česarkoli drugega. Najtežje od vsega mi je narisati roko na človečku. Kako se to naredi?
bl slab…
rok navadno ne rišem. eno roko zatlačm aktu v lase eno pa neprej če je slika od zadej, če je pa od spred ma pa obe za hrbtom če se le da 
drgač se pa trudm da bi se jih naučila narisat 
najtežji je še zmer obraz, zato jih rišem sam od vratu navzdol 
vidiš, meni pa je obraz najlažje…samo ko vedno ostane prevelik za na telo
btw, kolegica na oblikovanju se uči risat telo…prav učijo se. Ziher najdeš, če pobrskaš po kakšni knjigi o risanju (eno imam celo doma), vprašanj eje samo koliko te potem tvoje roke ubogajo
in, šuši,zakaj ni (redno) slik na tem blogu??
točno zaradi tega, ker nimam teh sposobnosti, brat pa skriva
o, poreden brat!!
joooj…dj mu reč da čmo vidt
maruša, bova šla enkrat oba kupit platno in barve (draga zadeva) in nekaj spacala. Mene že ful časa mika, da bi na pravo platno kej spacal.
hehe, tist pa je visoka umetnost
bo mogoče čez par let razstava pa boste vsi vabljeni 
teoo….zmejneno