Arhiv za Februar, 2008

Feb 29 2008

Sandalovina

Objavil šuši pod miks

…naenkrat sem začutila toplo roko na temenu, ki se je začela poigravati z lasmi. “Zakaj imaš tako velike žalostne oči?” Pustila sem tišini, da opravi svoje delo in prižgala še en cigaret. Dim sem puhnila proti grelcu in še enkrat globoko vdihnila. “Če bi nekdo tako grdo skušal hoditi po meni, bi mu vsak dan, za dobro jutro, vrgla pod noge vsaj eno poleno. Nesposobnim ne bi dovolila, da me teptajo na mojem področju. In…spala sem, pol ure…končno.”

mysore-sandalwood-karnataka.jpg

“Vem, da sem eksplozivna. In to razumejo le tisti, ki si želijo to razumeti. In kričim in maham in krilim z rokami in imam črne oči…in mi je vseeno.” sem zaslišala govorjenje s popolnoma umirjenim glasom medtem, ko sem strmela v mehurčke, ki so pokali in se združevali na vrhu pene na kavi. “Nočem paziti, naj pazi kdo drug.”

Vonj evkaliptusa mi je najbrž res odprl poti nazaj v zavest. Kako nepotrebne so nekatere besede, ko imaš poglede. In hkrati, kako lahko se je skriti in odbiti, se pretvoriti v zunanjega opazovalca.

Zamenjla sem za sanje in sandalovino, da me pomiri. In me je. In kljub temu, da mi takšne pesmi kričijo v glavi, nisem več žalostna.

P.S.: spominja me na beneškega klovna. Oziroma na eno sliko, eno lutko…in posledično na beneškega klovna.

  • Share/Bookmark

4 odzivov

Feb 28 2008

Some scary shit

Objavil šuši pod miks

Vsekakor ugotavljam, da sem prav vesela, da ne sanjam dostikrat. Po navadi imam trden spanec poštenega človeka, ki pa se vsake toliko časa spremeni v dneve in noči napolnjene z bizarnimi sanjami. Pri meni pač ne obstajajo lepe sanje (ali pa zelo redko), ampak le nočne more, predvidevanja za naprej in razreševanja za nazaj. In čeprav ne verjamem v razlago sanj, se včasih le vprašam čemu in zakaj.

Tako sem danes dobila mravljince po telesu, ko sem v kavarni zagledala žensko z dojenčkom, ki sem ju par dni nazaj videla v sanjah. Otročiček je iz stolčka svoje črne oči usmerjal proti meni in se smehljal. Najhujše je to, da se mi to ni zgodilo prvič. Nekoč sem v sanjah videla dekle, ki sem jo čez kak mesec spoznala v glasbeni šoli in ugotovila, da ima rojstni dan na isti dan kot jaz. Po tem se nekaj let nisva srečali, nakar sem na njo naletela na faksu in ugotovila, da študira na isti smeri kot jaz. Zakaj se mi ti ljudje prikazujejo v sanjah, ne vem. Vem samo, da je rahlo nadležno. Raje bi videla tisto jed s tarufi, ki sem jo jedla v sanjah, pa se mi niti sanja ne, kaj vse je vsebovala :D

Počasi, počasi me sanje začenjajo strašiti. Zaradi določenih okoliščin se namreč bojim dneva, ko (če sploh) bodo prišle sanje, ki bodo pomenile smrt bližnjega. Na srečo pa sem do zdaj še vsem podaljševala življenja (po definiciji iz knjige sanj, ki mi jo je vsilila sestra). In kljub temu, da je vse težje verjeti v rešitev, bi rada ta dan potisnila še vsaj kakšnih 30 let v prihodnost. Še najraje pa nekam globoko v večnost, ki je sama ne bi dočakala.

Iskreno pa se opravičujem vsem naključnim obiskovalcem v moji postelji, ki občutijo posledice mojih sanj. Občasno namreč koga s komolcem sunem v oko/usta/rebra, najpogosteje pa mečem noge v zrak, ker v sanjah skačem ali padam :D

Mogoče pa se bom zaradi teh bizarnih zadevščin posvetila študiranju knjige sanj in podobnim mističnim stvarem, ki so v popolnem nasprotju z mojimi prepričanji. Glede na to, da sem zaradi določenih okoliščin v zadnjem času spremenila pogled na življenje in priznavam nekatere stvari, ki jih poprej nikakor nisem (ker so me prepričali rezultati), se ne bi čudila, če bi postala še moderna čarovnica. Ampak potem bi vse moje teorije padle v vodo. Svinjarija pa taka.

  • Share/Bookmark

7 odzivov

Feb 27 2008

What am I suppose to do

Spet sem se zbudila v mlaki krvi in stekla v kopalnico gledati kaplje, kako polzijo po umivalniku in sproti pobirala izpadle lase. Še vedno ne vem, kdaj sem nazadnje uspela spraviti vase uravnotežen obrok ob normalni uri in brez metanja hrane v usta, prehranjevanja med hojo, vstajanja sredi zajtrka in beganja misli med kosilom. Za večerjo…ni bilo časa. Ali pa za kosilo…ne vem. Aja, saj je v soboto fotr častil kosilo…no, ne bom se pritoževala.

Vsaj danes mi je telo uspelo napumpati z energijo, kolikor sem je pač pridobila med normalnim spanjem. Zdaj pa bi šla plesat namesto na kolokvij, za katerega se še nisem imela časa učiti. Razen včeraj pol ure, ko sem slučajno imela malo fraj in me za trenutek ni bolela glava.

Ne, ne bo se mi usralo, da ga naredim…o meni govorimo.

Ah, mudi se mi spet. Grem dat fasado na obraz, ker brez nje bi bilo naravnost nesramno zapustiti stanovanje. Če ljudje ne bi kričali, bi me pa Jadranka prijavila društvu proti mučenju živali.

Samo slušalk pa ne dam iz ušes, ker mi paše, da se nekdo dere vame. Pa še izognem se ta tečnim pogovorom in naporni tišini. Itak sem omotična, spet :roll: in paziti moram, da si ne stopim na podočnjak.

P.S.: nadležno je, če si vsaki dve minuti zapoješ novo pesem za dobro voljo.

  • Share/Bookmark

3 odzivov

Feb 25 2008

Počasi

Objavil šuši pod kaj me jezi

Počasi je izginjal nasmešek, samo 5 let. Sploh ne vem, kdaj sem uspela samo sebe tako grdo napizditi, da moram poskrbeti za vse. Nikdar nisem prenašala očitkov o egoizmu od ljudi, ki so pili mojo kri in se naslajali ob moji dobri volji. In kaj dobiš od takšnih ljudi? NIČ, popolnoma ničesar. Še najmanj takrat, ko nujno rabiš. Najlažje je spizdit stran. In blizu je trenutek, ko bo vse odletelo od mene.

Še vedno se sprašujem kje in kdaj sem koga pohodila. Pa vedno ugotovim, da se je en kreten parkiral name in odžiral mojo energijo. Kaj pa zdaj, ko je ni? Ko si ne vzamem časa, da bi poslušala, da bi trepljala po ramenu in ko sama sebe komaj privlečem iz postelje. In to je tako nemogoče razumeti? Tudi tistim, ki vedo kako in zakaj. Debili, ki ne štekajo, da kljub temu, da govorim, nikoli ne povem stvari, ki jih nočem povedati. In tega je cel kup. Kreteni, ki mislijo, da vedo, pa se jim sanja ne. A se situacija res ne sme spremeniti? Še vedno se moram smehljati, čeprav se vse podira? Ah, ubijam s pogledi, ne prenesem besed in ne prenesem poklopcev, ki jih nosijo vsi prekleti zombiji.

Zavračam vse, kar lahko zavrnem. Vse, ki jemljejo in ničesar ne dajo. Vse, ki silijo, da govorim. Nočem, ne bom, ne morem! Boli me q za vse teorije, pripovedujte jih sebi. Nisem tolerantna…pa če hočete, tudi ne obstajam. Pohodila bom vse, odrinila moteče in zaspala v tišini. Če jih kdo vaše na gobec, si je sam kriv. In če sem zato prasica, pa naj bom.

 I am feed up with never ending fucked-upness. Vsaj enkrat na leto se mi lahko kozla od smehljanja.

Za koga naj skrbim, če ne morem niti zase? Ali naj za vse ostale, da mi zase ne bo treba, ker bom počasi nehala obstajati. Mlačna mešanica ščance in znoja, ne svojega, seveda.

  • Share/Bookmark

13 odzivov

Feb 21 2008

Vprašanja in ugotovitve tedna

Objavil šuši pod miks

1.) Moj nos je neodločen.

2.) Frustracije so boleče…pa ne samo moje, tudi od drugih.

3.) Ženska v času PMS-a in menstruacije bi morala na čelu nosit listek z napisom “GRIZEM”, mobiteli bi morali oddajati signale in vse okrog nje bi moralo na vse mogoče načine opozarjati na to, v kakšnem stanju je. Predvsem zato, da bi moški vsaj takrat vedeli, česa ni pametno rečt. Ja sorry, pač te brcam, ker sem užaljena! IN prva dva dni menstruacije bi morala biti upravičena vsakega izhoda, ki ni prostovoljen (zmatrana sem, prsi me bolijo, jajčniki mi bojo ven zlezli, hrbtenica mi bo počla, na kozlanje mi gre…včasih me je strah, da bo kaj odletelo od mene, debela sem, mozolje imam, hormoni imajo žur in počutim se kot medved. Pa ne morem ostati v postelji!)! V tem času, na primer, nekomu ne poveš, da zgleda grozno!

4.) Nihanje razpoloženja je najbolj nehvaležna stvar na svetu.

5.) Moje telo izumlja svoje cikluse, ki so za en teden krajši od normalnega ciklusa. Prenašanje posledic je naporno. Pa kaj pa če bi vi bli taki, no! :P Zakaj imam zdravnika v Vukojebini?

6.) Moj glas se dela norca iz mene. Ko hočem nekaj tiho povedati se vklopi, ko hočem nekaj povedati na glas se izklopi. Ne kapiram. Popravek: ko govorim neumnosti se vklopi, ko hočem povedati kaj pametnega pa samo po ribje odpiram usta :oops:

7.) Ne maram predstavitev seminarskih pred 150 ljudmi. A lahko kdo drug namesto mene? Vse napišem in oblikujem.

8.) Zakaj se ljudje z nadležnim glasom, kritičnim pomanjkanjem čuta za estetiko in glupim nasmeškom tako radi oglašajo? In zakaj ne skapirajo, da bi vsem naredili uslugo, če bi utihnili???? That makes me bitchy and :roll:

9.) Zakaj je tako veliko ljudi pol glave manjših od mene? Če si motorični debil, ni ravno zabavno, ko te določijo, da boš nekam plezal.

  • Share/Bookmark

18 odzivov

Starejši zapisi »