Rajc skozi steklo
Objavil/a šuši 22.03.2008 pod Mislim..., depra
Čutim. Kar čutim, vidim. Kar vleče me tja, samo od sebe. Tanka, močna vrvica, tista, za katero si včasih želim, da ne bi stiskala okrog pasu, ampak okrog vratu.
Medtem, ko se dež izliva na moje veke, mi iz prstov teče črnilo. In ko se dotaknem bele srajce puščam velike črne madeže povsod po njej. In kar nočem se je nehati dotikati. To še ni dovolj. Po vratu se mi ulije kri iz ustnice. Ne zapiram, ne brišem…pustim, da teče po beli polti in nariše potko. Komaj takrat iz črnih oči posije stari dobri žarek in jih obarva v živo. V trenutku prevzamejo svojo dominantno vlogo…dominirajo obrazu, telesu. Duše ni bilo. Celo noč je spala v objemu rok z dolgimi prsti in se pustila poljubljati po vratu. Kot vsako noč, ko me skrbi, če bo zmrznila ali pa se izgubila na poti. In kot vsako jutro, ko stojim ob oknu in se med čakanjem igram z roletami…čakam tisti dan, ko si bom z drsenejem po rebrih prerezala blazinice. Ljubosumna sem na dušico, ki vsako noč vzame vse kar hoče, medtem, ko jo jaz doma čakam s temno senco na obrazu in nečim blazno težkim zavozlanim okrog srca.
V petah lahko stojim le doma, le na črnih ploščicah in le s podočnjaki, da ne bi kdo videl dolgih belih nog. Zunaj samo s črno zakritimi očmi, razvlečeno majico in kavbojkami, ki mi visijo okrog riti in drsajo po tleh. Da kar slišim trganje nitk, ki se v pozni pomladi zatikajo v jesensko listje.
Grem trkat na steno snežene krogle, da me izpusti ven. S poljubi.
Komentarji
3 odgovorov na “Rajc skozi steklo”
Komentirajte
Hm. Samo nekaj… Sem bral popoldne in mi ni blo nič jasno. Zdaj si ob pomoči čudežne zeli vse v živo predstavljam. Oh yea.
Zakon spisano.
Noro dobro napisano! Hudo,res!
šuši presenečaš, majkemi