Arhiv za November, 2008

Nov 30 2008

Blogerji, na pomoč: iščem sobo v Ljubljani

Objavil šuši pod miks

Situacija je strašansko resna.

Moj brat išče sobo v Ljubljani zase. Po ugodni ceni. A pozna kdo koga, ki pozna koga, ki išče cimra???? Trenutno namreč živi pri meni, v moji sobici. Čim prej, tem bolje.

Za pomoč se vam v naprej zahvaljujeva in obljubljava pir ;)

  • Share/Bookmark

En odziv

Nov 29 2008

Nekomu je nekaj na glavo padlo

Fotr: Ja, kaj pa če ti rečeš cimru, da menjata sobi, pa vidva z Bratom živita skupaj v oni sobi, pa plačujemo manj za najemnino! (s pogledom: a ni to ena super kul ideja)

Jaz: Kaj te tebi ni jasno? A ti zgledam tako, kot da bom z Bratom živela v isti sobi v malem stanovanju? Če hočem sama živet. Če imava čisto različne navade!

Fotr: Ja, pa če bi manj plačevali za najemnino.

Jaz: Ma briga me za najemnino.

Fotr: Ja, ko ti jo jaz plačujem!

Jaz: Ja, sej bom pustla faks pa šla delat in si sama plačala, da ne bom rabla več takih genialnih idej poslušat. Sploh pa bo Brat pri meni na “počitnicah” dokler ne najde SVOJEGA stanovanja.

Fotr: Ja, pa pol bi lahk ostal kr tam.

Jaz: ja, štirje bomo v tem malem stanovanju, da si bomo po glavah hodli. NE!

Ja pa dobro. Človek hoče uslugo naredit, potem pa take neumnosti posluša. Pa halo. Pa fotr je poleg matere kriv, da se z bratom pogovarjava enkrat na mesec, če je slučajno čas, ali pa če kdo kaj rabi. Z bratom sem pod isto streho nazadnje živela, ko sem bila stara 14. Pa še takrat sva se brutalno tepla, kljub temu, da sva imela vsak svojo sobo. Zdaj pa naj pri svojih rosnih nekaj čez 20 začnem živeti v isti sobi z bratom? In ga ob 6h zbudim, ko se vstajam? In cele dneve preživim z njim? In prepovem klice vsem tipom? In sploh nikoli nikogar ne pripeljem, ker bi ga ustrahoval?

Ja pa ja de. Sem kar na hitro končala podajanje teh brutalno genialnih idej. Šokirana!

  • Share/Bookmark

6 odzivov

Nov 29 2008

Kje so kavalirji?

Objavil šuši pod kaj me jezi, miks

Sem ravno danes med prislanjanjem riti na kovček razmišljala.

Nazadnje sem imela srečo, ko sem spoznala perfect gentlemana, ki mi je primaknil stol, slekel jakno in jo obesil, oblekel jakno, popazil na moj šal, odprl vrata … Moram priznati, da so mi vse te geste kar privabile nasmešek na usta. Ker dečkov, ki bi to naredili, je zelo malo. Tudi, ko jim dam priložnost, da mi odprejo vrata, me ponavadi mine preden skapirajo, kaj bi naj naredili. Ali pa prijazno korakajo pred menoj in mi vrata pač toliko stran potisnejo, da me slučajno ne butnejo po nosu. Med hojo po pločniku, se moram jaz umikati družbi, ki sredi pločnika dela gnečo. Po možnosti še naj stopim v lužo.

Tako sem torej danes prislanjala rit na kovček, okrog sebe sem imela obešen računalnik in sto kilsko torbico, medtem ko sta dva emota veselo kramljala na klopci in se tresla. Pa ne, da bi se jaz morala usesti, lahko bi vsaj 10 cm prostora pustila, da bi lahko prislonila računalnik. Tudi ko sem kot Hulk prikorakala mimo s kovčkom v rokah, sta me debelo gledala. Še nog nista umaknila, da bi lahko na suho stopila ali vsaj kovček odložila, glede na to, da je vse okrog bilo kup snega.

Ni mi težko ničesar narediti. Znam si vrata odpreti, znam si obleči jakno, sama nesem kovček (čeprav ga res težko nesem, ker hrbtenica spet nagaja), znam tudi marsikaj drugega. Pri ljudeh me blazno moti nezavedanje okolice. Mislim, sej jaz sem tudi zblojena, pa na veliko pohodim koga, ampak se potem vsaj opravičim. Tisto malo, da ne zijaš pred sebe, ko en stroj in se ti niti sanja ne, kaj se dogaja. Ne gre se samo za kavalirje – kavalirstvo je le en del vsega tega. Tega, kar bi naj bilo samoumevno. Ne pa da gledam starejše ljudi, ki na avtobusu ob meni stojijo, ker oni zadaj morajo nujno zazesti vsaj 14 sedežev in skupaj poslušati glasbo, ki se na ves avtobus dere iz enega telefona.

  • Share/Bookmark

6 odzivov

Nov 27 2008

Prazne marnje

Objavil šuši pod miks

Spet se mi dogajajo čudne stvari, ki jih lahko pripišem samo usodi. Karma se je sicer zadnje tedne lepo obnašala, razen enega manjšega spodrsljaja. Šok sem že skoraj prebolela. Recimo, da sem imela pri tem pomoč.

Zadnje čase sicer slabo spim, sanje pa me kar pri miru pustijo. Danes temu ni bilo tako. Nekateri viri namreč pravijo, da se spet začenja neko težko obdobje. Ja, bi rekla, glede na to, da že dva tedna bluzim okrog, namesto, da bi delala za faks. Na drugih področjih življenja pa je itak celo sranje, tisto že nekaj časa ignoriram. S faksom se da malo potolažiti … kadar gre po načrtih.

No, drugi viri, pa pravijo, da bom umrla v grozni nesreči. Aha … ja, no, saj sem si od nekdaj mislila, da bom umrla mlada. Samo ne še kmalu. Ni še čas. Sploh pa sem se odločila, da se bom z avtom, med divjanjem zapeljala v betonski zid. In ker nič kaj ne vozim, torej ne morem umreti. Dooh!

Razen če umreti vzamemo malo drugače. Potem pa res vidim, da bom bi se kr strinjala. Obstajajo neke možnosti: recimo danes na koncertu. Ja, tako pa lahko umrem. It’s been a while since … Ah, o tem pa boste lahko brali v moji knjigi, ki jo bom nekoč napisala … kao.

  • Share/Bookmark

6 odzivov

Nov 25 2008

Višje sile

Objavil šuši pod miks

Moje življenje je polno sreče.

Zakaj sem ravno v tistem trenutku pogledala gor in zakaj si se ti ravno v tistem trenutku obrnil. Ostala sem brez sape. Obstala sem. Potem pa je močno zabolelo. Pojdi drugam čakat avtobus! Na avtobusno, recimo. Tam jaz hodim in te ne želim srečati. Sploh pa nočem, da postaneš še eden tistih, ko zavohajo, kdaj uživam in mi pridejo uničiti okus po včeraj.

  • Share/Bookmark

En odziv

Starejši zapisi »