Sem ravno danes med prislanjanjem riti na kovček razmišljala.
Nazadnje sem imela srečo, ko sem spoznala perfect gentlemana, ki mi je primaknil stol, slekel jakno in jo obesil, oblekel jakno, popazil na moj šal, odprl vrata … Moram priznati, da so mi vse te geste kar privabile nasmešek na usta. Ker dečkov, ki bi to naredili, je zelo malo. Tudi, ko jim dam priložnost, da mi odprejo vrata, me ponavadi mine preden skapirajo, kaj bi naj naredili. Ali pa prijazno korakajo pred menoj in mi vrata pač toliko stran potisnejo, da me slučajno ne butnejo po nosu. Med hojo po pločniku, se moram jaz umikati družbi, ki sredi pločnika dela gnečo. Po možnosti še naj stopim v lužo.
Tako sem torej danes prislanjala rit na kovček, okrog sebe sem imela obešen računalnik in sto kilsko torbico, medtem ko sta dva emota veselo kramljala na klopci in se tresla. Pa ne, da bi se jaz morala usesti, lahko bi vsaj 10 cm prostora pustila, da bi lahko prislonila računalnik. Tudi ko sem kot Hulk prikorakala mimo s kovčkom v rokah, sta me debelo gledala. Še nog nista umaknila, da bi lahko na suho stopila ali vsaj kovček odložila, glede na to, da je vse okrog bilo kup snega.
Ni mi težko ničesar narediti. Znam si vrata odpreti, znam si obleči jakno, sama nesem kovček (čeprav ga res težko nesem, ker hrbtenica spet nagaja), znam tudi marsikaj drugega. Pri ljudeh me blazno moti nezavedanje okolice. Mislim, sej jaz sem tudi zblojena, pa na veliko pohodim koga, ampak se potem vsaj opravičim. Tisto malo, da ne zijaš pred sebe, ko en stroj in se ti niti sanja ne, kaj se dogaja. Ne gre se samo za kavalirje – kavalirstvo je le en del vsega tega. Tega, kar bi naj bilo samoumevno. Ne pa da gledam starejše ljudi, ki na avtobusu ob meni stojijo, ker oni zadaj morajo nujno zazesti vsaj 14 sedežev in skupaj poslušati glasbo, ki se na ves avtobus dere iz enega telefona.