Arhiv za April, 2009

Apr 19 2009

Kr neki

Taksist mi je povedal ljubezensko zgodbo. Nesrečno.

Vse se je spremenilo …

Nisem nesramna. Nisem bila nesramna. To je predrzno!

YouTube slika preogleda

Come and gone, you wish.

Kaj je bistvo, kaj je senca … kje je senca?

Tist na moji levi in korak za menoj mi piha po vratu. Pogrešala sem to.

  • Share/Bookmark

En odziv

Apr 18 2009

Ni čudno, da jih ne maramo

Objavil šuši pod miks

Odločila sem se, da bom kavico spila na balkonu (in stanovanje ne bo smrdelo po cigaretih). In tako prinesem obvazno čtivo, skodelico, čikce in se obračam po balkonu, ko na parkirišču pred blokom zagledam neko gnečo ljudi, ki se suče okrog avtov. Moje oko sokolovo je takoj zapazilo neko modno neozaveščenost in pošvedran avto. “A ne, to pa že niso sosedje!” In pogledam malo boljše. Vidim, da sta parkirana dva avtomobila in okrog cel kup CiganovI .

Ni mi dalo miru in sem firbčno še malo pogledala. In vidim, da popravljajo vrata na razmajani Laguni limuzina, ta star model. Dvobarven, kakopak. Že mislim sesti in se posvetiti čtivu, ko zagledam Ciganko, kako nese plastenko (najbrž prazno) v grmovje. Aham, svija. No, vsaj druge avtomobile so pustili pri miru (najbrž), torej me več ne briga, kaj tam muštrajo. Sedem, spijem kavo, skadim čikec. Spet vstanem, ker bi kozarec vode. In neverjetno, zagledam policijski avto in gospoda policija vsemogočnega, ki si nekaj zapisuje ter prej omenjeno ciganko, ki pobira smeti iz tal in jih daje v dve vreči, ki ju je očitno že prej odložila na parkarišču. Me zanima, če bo vse to izginilo iz parkirišča potem, ko bo policija odšla. Tablice niso slovenske, pa tudi če bi bile, najbrž ne bi uspeli porajtati, kaj jim hoče gospod vrli policist povedati. Se mi zdi, da živijo v nekem čisto drugem mislenem svetu in (nekateri!) prav nič ne dojamejo.

Ampak, da je v vsakem avtu po 5 oseb, polno krame in še dve vreči smeti????!!!! Lubi sveti jezus, kako jim to uspe? In zakaj bi jih odložil na parkirišče, če se lahko kjerkoli ustaviš, če malo boljše pogledaš, in odložiš v smetnjak (in ker Cigani že tako radi kradejo kovinske zadeve, še poberejo kakšno šeflo al pa kaj).

Sicer pa, ko se že ravno zgražam … koliko klenih Slovenceljnev pa nosi pralne stroje v gozd? In ali lahko sploh tako debilnim ljudem kaj dopoveš? (res je sicer, da je moj način ‘a si ti normalen, al kaj ti ni jasno, krota ena?’ precej uspešen pri sekiranju ljudi, ki počnejo neumnosti, vendar si država kaj takega ne sme privoščiti).

  1. ne bom o tem, če so Romi ali Cigani, ker mi je beseda Cigani čisto všeč, brez negativne konotacije. Negativna konotacijao bi bila, če bi rekla Cigoti[daj me gor]
  • Share/Bookmark

5 odzivov

Apr 18 2009

A lahko?

Objavil šuši pod miks

Nehaš?

Same čudne stvari se mi dogajajo. Nerodna sem ko sam satan. Včasih vse to meji že na grozljivko. Dejstvo, da si na avtobusu brundam kakšno pesem … je pač del mene. Ne morem si pomagat. Če čudno izpadem se itak sama sebi smejim. Tak sem se zadnjič smejala do solz, ali pa jokala do smeha, ko sem si z nohtom prerezala pol bedre. Tisto, da sem šele po dveh do treh dneh ugotovila, da imam klopa na nogi, je bilo že malo manj zabavno. Sploh glede na to, da bunkica od izpite krvi še ni izginila. Hmmm …

Potem, ko sem si na poti do francoskega inštituta (ki ravno danes ni delal), pela eno pesem in jo dve minuti kasneje slišala iz enega bara, a v jazz izvedbi, me jo prijatelj povabil na koncert od skupine, na katero sem se ravno dva dni nazaj spomnila po zelo dolgem času. Še dobro, da ga nisem pičila na Rožnik ravno tisto jutro, ko se je tam šetal medved.

Vsak dan me boli glava in vsak dan bočj sumljivo kašljam. Ja, sem toplo oblečena!

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Apr 14 2009

Rabim

Objavil šuši pod miks

Pomirjanje in cartanje. Vse ostalo je (skoraj) urejeno. Cimer mi je opral cunje, restavracija mi je skuhala kosilo, seminarsko sem zabluzila.

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

3 odzivov

Apr 11 2009

Velika noč za pogane

Objavil šuši pod miks

Namesto pisanja seminarske …

Kljub čudoviti sestavi moje družine, je treba za praznike domov. Če imaš ‘normalno’ družino, si pač nekaj časa z njo, potema pa lahko dejasnko še kaj narediš. Jaz sem že sredi prvega letnika faksa obupala nad tem in preprosto ostajala v Ljubljani. Za praznike pa je treba domov.

Kljub svojim globkim ateističnim koreninam ‘praznujem’ Veliko noč. Letos celo malo pretiravam. Šla sem v cerkev in za babico dovolila župniku, da šprica tisto vodo po košari in narcisah. Šla pa sem samo zato, ker je babičina kmetija zraven ene cerkve, ki je odprta samo ob večjih praznikih, sploh pa jo zdaj prenavljajo. In v tej cerkvi je mogočen zlat oltar (in lep razgled na Bajstrco in še lepša trava okrog). Vredno ogleda. Še sveti Martin z gosko je na olatarju na levi strani. S teto sva v navalu smeha postavili košarico pred spovednico. Da se spokoriva za ateizem, jaz pa še za to, da sem pankrt. Hudoba mi je potem še s sveto vodo narisala križ na čelo. Majkemi, da me letos sonce tja ne bo vžgalo. Prav čutila sem, da je hudiča iz mene potegnilo! Strašen občutek …

Nakar sem se odločila, da pojem še eno porcijo čuftov, potem pa na sprehod. Z bratcom sva ga pičila najprej na Pohorje in ugotovila, da nama tam ni všeč … tokrat. Zato sva se odpeljala na ribnik, ki je v čisto drugo smer in vsekala dolg fotografski sprehod okrog in okrog ribnika. Med fotografiranjem močvirnega rastlinja in plezanja po nabrežju, se je bratec spomnil, da bi bilo ful super duper fajn, če bi jaz med breze stopila. Malo kislo sem se odpravila čez poležano trsje do tistih treh prekletih brez, dvakrat nazaj pogledala, če bi bila pussy in mu rekla, naj gre z menoj do tja, ali bi bila prava babnica in pogumno stopila. Kislo sem se odločila za drugo možnost. Nekako sem namreč slutila …. in previdno stopam, gledam pod noge, pazim kam stopim … srečno prispem do brez. Malo pogledam okrog, kje stojim in kam se da stopit. Stopim med breze, bratec v nizkem štartu, da začne fotkat. Si zavežem jopo okrog vratu, da se ne prihaklam kam … in na ves glas zakričim. In še enkrat, In še enkrat. In še enkrat. In še enkrat. Mimo mene je namreč lezla kača. Spet! Nazadnje, ko sem doživela to prečudovito bližnje srečanje, sem vsaj imela kam stopit. Tukaj sem samo čakala, da stopim v kakšno kačje gnezdo. Nobene poti. Samo trsje in voda. In nazadnje sem bežanje opravila tiho in mirno, tokrat sem kričala kot obsedena. Najhujše pa je bilo, da se sploh nisem mogla premakniti, pa sem vedela, da bi bilo pametno, da se. Bratec me je vprašal, kakšne barve je bila kača, jaz sem rekla, da siva. Hvala bogu je zadržal zase, katera kača bi to lahko bila. In sem se začela dret, da naj pride po mene, ker ne morem hodit, ker imam mehka kolena.

Če me zdaj vprašate, katera kača je bila, sem ziher, da mutant med kobro in pitonom! Mislim pa, da je bil tokrat kar navadni gad. Ko sem se končno začela premikati, sem skakljala po potki proti bratu in se tresla. Mi je prišel nasproti in umiral od smeha, ko je videl, da se mi dejansko tresejo kolena in roke. Jaz pa preklinjam skaknje po močvirju. Sem se do konca sprehoda držala kolovoza in kadila. Drugič si bom najprej vrezala eno konkretno vejo, potem pa z njo tolkla pred seboj, pa če mi nafta špricne v glavo. Po sprehodu sva se locirala pri sestri na terasi in se filala s hrenom in domačim čebulnim kruhom. Travme zdravim s hrano. Ko pridem nazaj v ljubljano bom imela rit.

Ta vikend pa me čaka še tradicionalen zajtrk pri mamini mami, ki bo spet blazno zabaven, ker bo babica razturala s svojo zmedenostjo. Po zajtrku pa tradicionalno iskanje ‘zajčka’. Ja, še vedno to počnemo. Ker je najmlajša sestrična stara 6 let. Komaj čakam, da bo dovolj stara, da ji povem, da zajčka NI. Potem pa, upam, da ji ne bo več zabavno, sicer bom do 30. leta kopala po vrtu in iskala košarico.

  • Share/Bookmark

6 odzivov

« Novejši zapisiStarejši zapisi »