Arhiv za Junij, 2009

Jun 30 2009

Big baby

Objavil šuši pod miks

My little heart of stone just became sooooooo soft.

Sta mi dve bejbiki odšli, ena čez ocean, druga pa samo par tečnih ur vožnje iz Slovenije. Jaz ostajam v Ljubljani. Zaenkrat. Odločanje o dopustu pride enkrat, ko se mi bo dalo. Trenutno je v načrtu samo to, da me Johnny pelje na morje (pa še to sem ga morala napizdit, da sem mu povedala, da sem takrat načeloma v gorah in da sva se zmenila, da pride na obisk), da prespim kakšne 3 dni, čim prej popravim korpus in se čoham po riti.

prekinitev: novice iz San Francisca. In potem spet malo solzic. Sreče.

Sicer pa sem trenutno doma in … čakam. Nimam pojma, kaj se bo zgodilo. Najbrž bom resno nekoga za uhe vlekla čez Ljubljano. Iz potencirane tečnobe, ker sem si pivo polila po telefonu, direkt med tipke. In ker sem plačala celo premoženje zaradi zamudnine v knjižnici. Sem gospodu z očitno ironijo v glasu rekla: “A samo toliko?” Čakam na rezultate zadnjega izpita … da se morebiti začnem pripravljat na ustnega. In da počasi na kup zberem vse zapiske za diplomske izpite.

In kadim … kot turek. V bistvu pa bi samo spala.

In ko vidim, koliko je ura, me spet pograbi jeza. In kaj naj naredim? Na goubc, pravim jaz.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Jun 29 2009

Ti veš

Objavil šuši pod miks

Da si mi zlezel golobko pod kožo, ravno tako globoko kot jaz tebi. Z veliko elektrike, brez polovičarstva. Naravnost, iskreno. Boleče, pa vendar vedno z obliži pri roki. Z velikimi očmi in veliko žlico.

YouTube slika preogleda

Pogrešam te, pogrešala te bom. Ja, vem, ti mene tudi.

  • Share/Bookmark

2 odzivov

Jun 28 2009

Beseda ni konj

Objavil šuši pod miks

Pred nekaj meseci, ko sva z Johnnyem začela skupaj bluzit okrog in sem mu zaupala, da mi včasih roke ne delajo in da mi tipi (če so že ravno zraven) morajo odpirat mleko, piksne in zamaške na plastenkah, sem zraven še omenila, da tipa pa res ni težko pripraviti do tega, da nekaj naredi za žensko (pa ne, ni treba, da seksaš z njim).

Ravno smo se ustavili pri pločevinkah, in Johnny mi je rekel: “Jaz ti že ne bom piksn odpiral, sama si jih daj.”

Ne bodi nor, itak si vse sama naredim … če hočem. In tako zadnjič pri njem odpirava pivo, pa si med tem polomim svoj slavni noht in malo potarnam, da mi odkrušen noht ni všeč.

In Johnny izjavi: “Kaj pa nisi meni dala, da bi ti odprl!”

S tem sem dobila dovoljenje, da ga naslednje pol leta zezam.

  • Share/Bookmark

3 odzivov

Jun 27 2009

Daj nehi no

Objavil šuši pod miks

Sem nekje med svetoboljem in tečnobo. Aja, ne, pardon. To je združeno. Me je že prijelo, da bi klicala kakšnega boščka na T2, da ga napizdim malo.

Nekomu resno grozi, da ga za šijek peljem na sprehod čez Ljubljano (osebek določen, brez skrbi).

Ne morem se učit, pa bi se RES morala. Boli me hrbet, moja masaža pa me ne jemlje resno, spet. Čeprav je tisto cartanje in stiskanje včeraj ful pasalo. Ah, tu pa tam imam koga res rada … tako, da mu oprostim vse stvari, ki jih zapizdi. Večinoma, ker oni tudi meni. That does not mean I would marry you!

Že petnajstič sem napisala ulit, namesto učit. Morda bi mi to lahko kaj povedalo.

  • Share/Bookmark

Še brez komentarjev.

Jun 27 2009

Urgenca

Objavil šuši pod miks

Imam izkušnje z mariborsko urgenco, tokrat sem preizkusila še ljubljansko. In ne, nič si nisem naredila. Hvala bogu.

Problem slovenskega zdravstva so vrste. Vrsta za to, da se sploh prijaviš in da te usmerijo v pravo “pisarno”. Zakaj pisarno? Ker tam ne zdravijo, ampak gledajo in tipkajo. Kako vem? Ker jim večkrat zaporedoma uspe natipkati napačno diagnozo. No, da sploh prideš do “pisarne”, čakaš ene par ur. Pa bi bilo dobro, da bi nujni primeri imeli prednost. Mislim, vzameš prej maldo dekle z opraskano nogo, ali starejšo gospo s poškodovanim obrazom? Na urgenci imajo raje mlada dekleta. No, čakanje zaradi resnih primerov me niti slučajno ne moti. Moti me odnos do ljudi, ki res ne morejo sami priti do vrat, in odnos do ljudi, ki niso celi objokani, ker nekaj pač boli. Dejstvo: pri zdravniku vedno izdadtno kompliciraj in se delaj, da si v smrtnih bolečinah.

Nakar v pisarni poveš kaj in kje te boli, na slikanju pa ti slikajo druge kosti. Torej tam še enkrat poveš, da bi bilo najbrž pametno slikati oteklino in/ali boleče mesto. Ali pa zamenjajo poškodbo na roki s tisto na nogi. Uporabljaj oči in usta, zato jih imaš. No, vsaj ena zdravnica je malo poboljšala predstavo o nesposobnosti.

Na urgenci sem bila od 16h do 19h30. Izkupiček je bil longeta na roki in “povoj” na nogi (ali kako se že reče tem novim obližem, ki se strdijo in ostanejo gor do 3 tedne?). Vendar pa nikomur ni bilo jasno, da človek, tako povit, ni ravno najbolj okreten. Vse vozičke so skrili, naročili, da punca ne sme stopit na nogo, zunaj pa je ulivalo kot iz škafa.  Ampak obližev na nogi pa ni smela zmočiti. BRAVO!

Ob vsej pomanjkljivi pomoči, ki sva jo prejeli od osebja, sem kolegici okrog noge navezala pulover, na levo ramo naložila obe torbici, odprla dežnik, njo naložila čez desno ramo … in odskakljali sva po stopnicah. V avto, ki naju je hvalabogu prišel čakat direkt pod stopnišče … za kar nam je vrli varnostnik hotel zaračunat.

Kar je še vedno boljše kot odnos zdravnikov in osebja do pacientov na onkologiji. O tem pa raje sploh ne govorim na glas. Pa ne mi s tem, da za to niso krivi zdravniki, in da bi, če bi imeli večjo plačo. Krivi so ravno toliko, ker so pozabili kaj je njihovo delo. Zdraviti in pomagati … pač ne jebeš pravil. Državo pa bom itak sesula lepega dne. Še Drnovšek je obupal nad zdravstvom. Mi smo že zdavnaj.

  • Share/Bookmark

8 odzivov

Starejši zapisi »